Propolis je ena izmed tistih redkih naravnih učinkovin, ki jo zaradi njenih zdravilnih učinkov, uporabljamo že vsaj od antičnih časov dalje. Samo ime propolis nam pove veliko o njegovi naravni funkciji, saj izhaja iz grških besed ?pro? (pred) in ?polis? (mesto) ter pomeni predmestje. Čebele ga namreč uporabljajo kot gradbeni material za mašenje in s tem zaščito manjših lukenj v panju. Vendar to ni njegova edina funkcija, saj s svojim protibakterijskim in protiglivnim delovanjem ohranja aseptično okolje v panju. Čebele pa ga uporabljajo tudi za balzamiranje večjih tujkov, ki zaidejo v panj, kot so pajki ali manjši kuščarji, ter s tem preprečijo njihovo dekompozicijo. V tem kontekstu so čebele posnemali že stari Egipčani, saj so propolis uporabljali v procesu mumifikacije.
V zadnjih nekaj desetletjih smo doživeli precejšen razmah znanstvenega raziskovanja propolisa, predvsem na področju njegove kemične sestave in biološke aktivnosti. Propolis je izredno kompleksna mešanica rastlinskih ostankov, voskov, peloda, eteričnih in aromatičnih olj ter drugih organskih spojin. V obsežnem spektru kemičnih spojin, ki jih najdemo v propolisu, jih ima mnogo preverjeno biološko aktivnost. Različne raziskave so pokazale, da propolis deluje protibakterijsko, protiglivno in celo protivirusno. Poleg tega pa naj bi imel tudi imunomodulatorne sposobnosti, nekateri pa celo trdijo, da bi ga lahko uporabljali v zdravljenju rakastih obolenj. Njegove zdravilne lastnosti se najpogosteje pripisujejo delovanju flavinoidov, fenolnih kislin in njihov estrov, terpenov, aromatičnih aldehidov, alkoholov, beta-steroidov in stilbenov. Še vedno ostaja vprašanje katere izmed naštetih spojin so za delovanje propolisa najpomembnejše, po vseh predvidevanjih pa je verjetno pomembno predvsem razmerje in sinergistično delovanje različnih učinkovin.
Kemijska sestava propolisa je močno geografsko in časovno pogojena, saj je tako kot pri medu odvisna predvsem od rastlin na katerih se čebele pasejo. Slovenski med je torej precej drugačen od turškega ali brazilskega, zato moramo biti previdni pri zanašanju na izsledke tujih raziskav. Razlike med propolisi glede na njihov izvor imajo posledice tudi za njegovo uporabo v medicini. Standardizacija propolisa kot zdravilne učinkovine je ravno zaradi njegove variabilnosti trenutno namreč nemogoča.
Na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo, Nacionalnega inštituta za biologijo, v sodelovanju s podjetjem Medex preverjamo biološko aktivnost propolisa. V okviru projekta F4F RRP3 se bodo namreč raziskale možnosti priprave ekstraktov propolisa ki imajo antimikrobno aktivnost, predvsem proti razširjenim humanim patogenim mikroorganizmom, kot sta na primer C. albicans in Staphylococcus aureus. S temi raziskavami bomo lahko propolis, ki se najpogosteje prodaja v našem okolju, primerjali s propolisi iz drugih delov sveta in tako ovrednotili njegov antimikrobni potencial. Ker je znano, da veliko naravnih snovi, kot so npr. ekstraktov hmelja, rožmarina,?, deluje antimikrobno, bomo v okviru tega projekta vzpostavili sistem testiranja antimikrobnega delovanja tudi za različne rastlinske ekstrakte.
Pripravila:
Atila Urbančič in Polona Kogovšek, NIB